Dijaki (BIC Ljubljana) - program tehniška gimnazija na Erasmus+ mobilnosti - Finska 2024

Objave

Vse najboljše Maja! (dan 17)

Danes naša Maja praznuje svoj 18. rojstni dan, zato smo dan splanirale malo drugače. Zjutraj smo ji v sobo med petjem prinesle torto in svečke, darila in veliko dobre volje, zatem sem šla za nas kupit zajtrk. Po zajtrku smo se zakopale vsaka v svoj kot in delale, kar smo hotele. Okoli pol dveh smo se začele pripravljati za kosilo. Ker je danes poseben dan, smo se odločile, da bomo jedle nekje zunaj. Obiskale smo restavracijo z burgerji in zrezki. Hrana je bila dobra, v hostlu pa smo si privoščile še torto od zjutraj. Popoldne se nas je kljub zimskim razmeram tukaj lotila spomladanska utrujenost in vse smo zaspale. Zvečer smo si pripravile "mocktaile", se pogovarjale, smejale in poskusile priti v karaoke bar, ampak nas niso spustili notri, saj sva dve še vedno mladoletni. Ko smo prišle nazaj domov smo se še nekaj časa družile, potem pa smo se pripravile za posteljo, napisale ta blog in zaspale.

Turku (dan 16)

Danes so Kaja, Maja in Taša ob desetih šle na izlet v mesto Turku. Najprej so šle seveda jest v McDonald's, nato pa v shopping center, kjer je Kaja končno dočakala svojo najljubšo trgovino - Blue Tomato shop. Še malo so tavale po shopping centru, nato pa se odpravile do cerkve svetega Mihaela. Ostalo jim je še kar nekaj časa do odhoda busa, zato so si v kavarni privoščile še nekaj za pod zob. Ker so se preveč zaklepetale, smo morale pohiteti oz. teči, ker nam je bus že skoraj odpeljal. Celoten izlet ni bil nek presežek, smo si pa popestrile deževen dan kar se le da. Medtem pa smo Maša, Ajda in Eva ostale v hostlu. Šle smo v Normal in si doma pripravile "kozmetični salon" in si pobarvale trepalnice s setom za barvanje. Nismo dobile željenega učinka. Zatem sva Ajdo odpisali test za laboratorijske vaje, nato pa sta z Mašo pogledali Masterchefa in Skrita v raju. Popoldne sem se odpravila na tek, Maša si je šla po ogrlico v zlatarno, malo za tem pa je šla teč še Ajda. Zveče

Zadnji dan na šoli (dan 15)

Zjutraj smo lahko spale dolgo. V šolo smo prišle na kosilo, potem pa še zadnjič šle v laboratorij. Preštele smo kolonije, ki so zrasle n gojiščih z vzorci iz mesa. Njihove naprave za štetje so nas navdušile, brez napora smo preštele čez 400 kolonij. Izračunale smo število mikroorganizmov v mesu, zatem pa je sledilo poslavljanje od naših sošolcev in laborantke. Za domov smo si vzele še nova laboratorijska očala in se še slikale na hodniku. Doma smo si privoščile kratek počitek, no recimo, medtem ko so šle ostale po trgovinah, sta Ajda in Eva spali tri ure v kosu. Danes smo jedle že v naprej pripravljeno kosilo, zvečer pa smo si privoščile še kompot. In zatem še kosmiče. Naredile smo še nekaj malega za šolo in poslušale glasbo. Ker je bil danes naš zadnji dan na šoli nas je zadelo da bomo tukaj samo še tri dni, res ne vemo kako lahko čas teče tako hitro. Sedaj sedimo in ležimo po svojih posteljah, pišemo ta blog. Ne vemo kdaj bomo zaspale, saj smo praktično prespale cel dan.

Snežne kepe (dan 14)

Danes smo po večini vse dan začele brez zajtrka in posledično brez energije. Šolo smo imele dopoldne, pouk pa je bil drugačen od prejšnjih dni. Spoznale smo novega profesorja, ki nas je spraševal o naši državi. Pokazal nam je njihov največji laboratorij, in sicer "process laboratory", kjer imajo ogromo profesionalne opreme in vse vrste strojev, ki smo jih prvič videle. Na prvi pogled se nam je zdel zelo podoben biotehnološkemu laboratoriju. Profesor in dijaki so nam pokazali napravo, za pršno sušenje, po domače za izdelovanje bleščic. Z eno izmed dijakinj smo se kar zaklepetale, Eva pa je s profesorjem razglabljala o finski hrani in vojaški odpravi v Bosni. Ker nismo specializirane za opravljanje s temi stroji smo v bistvu morale štiri ure samo sedeti in opazovati delovanje stroja. Všeč nam je bilo, da je profesor znal dobro angleško in nam je vse kar smo ga vprašale povedal tako, da smo razumele. Po koncu pouka smo odšle na kosilo (postregli so nam z lazanjo v tekoči obliki

Tovarna bakra (dan 13)

Pred hostlom nas je zjutraj pričakal kombi. Naša spremljevalca sta nas odpeljala na ogled procesa proizvodnje bakra, in sicer odstranjevanje nečistosti iz bakra. Na recepciji so nam dali kartice in videlo se je, da so za Fince naši priimki problematični. Najprej so nas postregli s prigrizkom in kavo, zatem pa nam razložili vse varnostne ukrepe, katerih je bilo zaradi dela z nevarnimi kemikalijami in velikimi stroji ogromno. Iz nam neznanih razlogov, je v tovarni strogo prepovedano fotografiranje. Po seznanjenju s pravili in ukrepi smo se morale preobleči v varna oblačila; dobile smo hlače, jopič, čevlje z zaščitno kapico, očala in čepke za ušesa. Vodja ogleda nas je popeljal skozi ogromen prostor, polnih anod in katod potopljenih v elektrolit, nad našimi glavi so z veliko hitrostjo švigali stroji, ves prostor pa je imel nekoliko nenavaden vonj. Razložil nam je celoten proces čiščenja bakra in izvedele smo, da največ zaslužijo prav s tistimi "nečistostmi" v bakru, med katerim

Vse najboljše Taša! (dan 12)

V laboratoriju so nam pripravili mikrobiološko vajo, in sicer ugotavljanje ustreznosti mesa, kupljenega v trgovini, kasneje pa še barvanje po Gramu. Ker laboratorij ni bil preveč prostoren in zato natlačen, smo bile vse nekoliko slabše volje. Tudi to, da so nam navodila podali v zelo polomljeni angleščini, ni pomagalo. Zdi se nam, da ne obvladajo aseptičnega dela, potrebno je priznati, da so nas na Bicu tega zelo dobro naučili. Kljub vsemu smo delale pridno in efektivno in smo končale kar dve uri pred predvidenim koncem. Vajo bomo nadaljevali v četrtek, ko bodo na agarju zrasle kolonije. Tekle smo na postajo, da smo ujele avtobus in šle do hostla. Po kratkem postanku, sta Eva in Ajda šli na bazen, kjer sta rekreativno plavali, potem pa se še sproščali v savnah, Maja in Maša pa sta šli po nakupih. V hostlu je maša naredila še nekaj gibalnih vaj za moč, zatem pa smo se vse začele pripravljati za večerjo v Mehiški restavraciji. Danes, namreč, Taša praznuje osemnajsti rojstni dan, zato sm

dan 11

Zjutraj smo ustale in se odpravile v Lidl po hrano za prihodnje dni. Po prihodu domov smo vse zložile v hladilnik, Maja, Maša, Ajda in Eva pa so se ponovno odpravile v Puuvilo, ker prejšnji dan niso kupile vsega kar so želele. Doma smo si pripravile domače tacose in se vse strinjale, da so boljši od tistih v Taco Bellu. Ko smo pojedle je bilo že popoldne, zato smo se spravile v sobe in delale kar smo hotele, ene za šolo, druge pa zapestnice. Kot vsak dan, smo poklicale svoje domače in prijatelje. Maja, Kaja in Taša so šle pogledat bližnji fitnes, a na žalost niso smele notri, pa tudi na stadionu niso imele sreče. Znašle so se drugače; rekreirale so se kar v sobi, enako je storila tudi Ajda. Ko smo hodile po trgovinah, smo med drugim ugotovile, da so Finci veliki ljubitelji piva in mehurčkastih pijač nasploh, skoraj težko najdeš kaj drugega med njihovimi policami. Imajo le eno trgovino, namenjeno alkoholnim pijačam, imenovano Alko, v katero seveda nismo šle, v ostalih trgovinah pa alko

Puuvila (dan 10)

Ker smo med vikendi proste, smo planirale, da bi si šle danes ogledat mesto Turku, a ko smo se zjutraj ozrle skozi okno, smo zagledale sneg, kar nam je pokvarilo načrte. Namesto tega smo šle do bližnjega centra, Puuvila, katerega so nam priporočili domačini. V veliki stavbi kjer se nahaja nakupovalni center, smo se razgledale po raznih trgovinah in si nekaj malega tudi kupile. Doma smo si oprale tri stroje oblačil, saj so včeraj zvečer prijazni finski fantje le našli manjkajoči del in nam dali natančna navodila, kako naj ga uporabimo. Za kosilo smo skuhale zelo okusne špagete carbonara in se posladkale s čokoladnimi piškoti, medtem pa so k nam prišli Finci in nam podarili eno izmed njihovih energijskih pijač. Po kosilu je šla Eva do športnega centra, ki je bil na žalost zaprt, zato je vsa zasnežena pritekla nazaj v hostel. Pred hostlom se je zbralo nekaj starejših domačinov, ovitih samo v brisačo okoli pasu. Sedeli so, se pogovarjali in se sproščali v nizkih temperaturah, verjetno je t

Plaža, savna, pralni stroj (dan 9)

Šola je za danes organizirala ogled dveh plaž. Všeč nam je bil razgled in razgibanost obale, polne granitnih skal. Tam smo si ogledali še ostanke Atlantskega zidu. Za nas so rezervirali še kosilo v prikupni restavraciji ob morju, kjer so stregli morsko hrano. Po predjedi so nas pogostili z okusnim lososom s zelenjavno prilogo in kremno omako, nato pa še jagodno sladico. Z izletom smo bile zelo zadovoljne, po njem pa smo si privoščile počitek. Po gledanju nove epizode Masterchefa nas je čisto same v tuji državi zapustil profesor Žigon. Odšel je domov, nam pa je dal še sladko darilce in nam naročil, naj Bicu ne delamo sramote. Po njegovem odhodu in še spancu smo šle na bazen in v savne. Za nizko ceno je njihova ponudba zelo velika. Najprej smo se naplavale v olimpijskih bazenih, se spustile po toboganu, potem pa si privoščile sproščanje v dveh različnih savnah in jacuzziju. Na začetku je bila za nas ta izkušnja nekoliko neprijetna, saj v savnah nihče ne nosi kopalk, pa tudi pod skupnimi

incident z jajcem (dan 8)

Na našo srečo, smo se danes naspale, saj smo s šolo začele pozno. V laboratoriju smo dokončale vajo od prejšnjega dne, s spektometrom smo opravile meritve in se lotile risanja grafov ter računanja rezultatov. Zaradi predanosti delu, smo se odrekle odmoru in dokončale delo kar eno uro predčasno. Fincem se je zdela naša nadobudnost in motivacija za hitro delo nenavadna, njim so odmori očitno zelo pomembni. Odšle smo domov in si pripravile malico, rezultat le te pa je bilo razbito jajce na tleh. Po čiščenju smo zaspale za eno uro, nato pa so se Ajda, Kaja in Maša odpravile na sprehod do bližnjega parka. Eva se je medtem odpravila na stadion, Maja in Taša pa sta zaradi slabega počutja počivali doma. Zvečer je vsaka še nekaj malega pojedla, potem pa smo se še malo družile v sobi in napisale blog. Pred prihodom na Finsko smo se morale poučiti o ekološkem ravnanju z odpadki in varčno uporabo (#ENVIRASMUS), zato nas preseneča, kako potratna je ta država v resnici. V hostlu nihče ne ločuje od

Laboratorij in Rauma (dan 7)

Danes smo prvič delale v laboratoriju. Vaja se nam je zdela lahka in menile smo, da imamo na voljo več kot dovolj časa. No, dokazale smo si, da temu ni tako, saj smo po mnogih napakah in strganih filtrnih papirjih, vajo končale, kot predvideno. Strah nas je le, da v prihodnjih dneh, ko profesorja ne bo z nami, ne bomo razumele, kaj nam želijo laborantke povedati. "Nič ne de, bomo že zmogle", se motiviramo iz dneva v dan. Ampak treba je priznati, da se dobro navajamo na novo okolje; vedno pomahamo, ko zagledamo avtobus, vrata smo se navadile odklepat, postajamo bolj potrpežljive ob čakanju na tuš, na kulinariko pa se privajamo malo počasneje. V hostlu smo malo zaspale, ob dveh pa smo se odpravile na avtobus do mesta Raume. To je mesto, znano po tradicionalni arhitekturi - barvnih lesenih hiškah, postavljenih v vrsto. Po sprehodu skozi mesto, smo zatavale v zlatarno in si kupile spominek, zatem pa še v drogerijo "Normal" nad katero smo zelo navdušene. Lakota nas je pr

dan 6

Dan smo spet začele s čim? S kosmiči seveda. V šoli smo se udeležile pouka, profesor, ubožec, pa na bazen. Razredu smo predstavile Slovenijo, nato pa smo poslušale pouk angleščine, in se čudile in smejale, saj so jemali snov, ki smo jo mi obvladali že v osnovni šoli. Sledil je pouk meščanstva, ki smo ga izkoristile za iskanje novih lokacij za oglede in restavracije. Čudile smo se nad načinom poučevanj, učenci ne delajo zapiskov, večinoma uporabljajo gradivo, naloženo na računalnike. V nič jih ne silijo, nimajo kazni, tudi če se prikažejo na uro pol ure pozni. Po kosilu smo šle do hostla, potem sta šli Maša in Ajda teč, ko sta se vrnili, smo šle v center po trgovinah. Celo v nakupovalnih središčih ni bilo žive duše. Po vrnitvi smo spet pomile že pomito posodo, si skuhale kosilo. Nismo bile navdušene nad kvaliteto nožev v hostlu, a smo vseeno uspele narezati čebulo za omako. Pojedle smo in šle v sobe. Danes smo naredile plan za prihod nje dni. Profesor je podlegel hudim finskim razmeram

Ogled šole (dan 5)

Zjutraj smo se morali zbuditi malo prej kot ponavadi. Jedle smo kosmiče, SPET, potem pa smo se skupaj odpravili na šolo. Ta je kar precej velika, gradi jo veliko kompleksov, in te komplekse razni oddelki. Vse skupaj izgleda zelo praktično usmerjeno, učenci tam so izgledali kot delavci v podjetjih. Odnos med učenci in profesorji so zel sproščeni, pa tudi pravila niso tako stroga, ki smo jih vajeni pri nas. Tudi nad finskim šolskim sistemom smo bile navdušene, saj je popolnoma zastonj, tudi hrana, če pa se učenec premisli o svoji karieri, se gre lahko šolat v drugo smer kadar koli si to želi, zato je tudi starost med sošolci zelo raznolika. Kakorkoli, sprejeli so nas zelo toplo, čeprav smo dobile vtis, da so vsi malo bolj zadržani, velikokrat je pogovor kar zastal. Vseeno so bili zelo prijazni in so nas postregli s pecivom, kavo in čajem. Naši kofetarici, Maša in Taša se še vedno navajata na vodeno finsko kavo, ostale pa smo vzele čaj, za katerega nismo vedele, da je črn. Posledično, sm

Prihod v Pori (dan 4)

Danes je bil dan malo drugačen, saj smo zamenjali lokacijo bivanja. Zjutraj smo se s težkimi kovčki odvlekli vse do železniške postaje, ki je kar 15 minut hoda od apartmaja. Nam se je zdel pohod občutno daljši, pa tudi profesorju, ki je poslušal naše nerganje. V Helskinkih smo bili že eno uro pred odhodom, zato smo pustile kovčke v profesorjevem varstvu, mi pa smo še po prigrizek v bližnji market. Kljub visokim cenam se Eva in Ajda nista mogli upreti še mamljivemu Starbucksu in sta si šli kupit dve roza pijači. Prišel je vlak in odpeljali smo se proti Tamperem. Tam smo v naglici, s težkim tovorom tekli po stopnicah, da smo ujeli naslednji vlak. peljali smo se še uro in pol, in končno smo prišli v Pori. Pred hostlom smo sedeli dobrih deset minut, da bi ugotovili kako naj pridemo notri, nakar se je Ajda domislila, da potrkamo. Hostel nas, milo rečeno, ni navdušil. Sobe same niso slabe, kuhinja pa je po našem mnenju zelo zanemarjena in nehigienična. Tudi kopalnica je samo ena za cel hoste

"Lagano" (dan 3)

Danes je bil dan bolj počasne sorte. Zbudile smo se okoli desete ure in ponovno jedle kosmiče. Profesor se je celo odločil, da nas bo prenašal kar cel dan, zato smo skupaj šli do akvarija. Tam smo bili navdušene nad estetiko akvarijev, živali so bile zelo živahne. Imele smo priložnost, da smo videli hranjenje rib in božali morske ježke. Po ogledu slo šle še po spominke in potem na tramvaj za v center. Še vedno se poslužujemo “brezplačnih” prevozov, danes se je pokazala slaba stran te metode. Na tramvaju nas je pričakal gospod v rumenem jopiču. Po hitrem postopku smo se odstranili iz tramvaja, prav nič sumljivo. V centru smo šli v Taco Bell, nad katerem nismo bile preveč navdušene, porcije so bile majhne, a smo vsaj imele izgovor še za en obrok na tržnici. Popoldne smo se odpravili nazaj na vlak in v apartma, kjer smo popadali v postelje in zaspali za minimalno dve uri. Lakota nas je prebudila in skuhali smo si mlečni riž iz ostankov riža iz prejšnjih dni. Ker smo bile še lačne, smo p